Nekako čez noč smo vsi postali ekologi.
V vrtcih otroke poučujejo o ločevanju odpadkov, v šolah ne uporabljajo plastičnih vrečk, ljudje v mestih so se začeli v službo množično voziti s kolesi. In že smo vsi eko.
Malce čudno pa postane, ko se začnemo spraševati, kaj jemo? Ne le, kako je pripravljeno, ampak kaj dejansko sestavlja našo hrano. Kaj s kozmetičnimi sredstvi vsakodnevno nanašamo nase? Če nas je sicer res začelo zanimati, kakšen zrak dihamo in kaj bodo dihali naši otroci, pa je večina ljudi še vedno zelo mirnih, kar se tiče lastne prehrane.
Nekako ne morem mimo pomembnosti tega početja. Saj nam vendar MORA biti mar, kakšno vodo pijemo, kaj odlagamo v okolje, kaj počnemo drugim bitjem na planetu. Ali, konkretno, v katero čudodelno umetno snov so namočili sijočo zeleno kristalko, ki se bohoti v supermarketu in ki nas seveda mnogo bolj privlači kot temnejša, manjša in manj nališpana solatka z ekopolice.
Poleg pomembnih petih čutil pa imamo ljudje tudi tisti notranji čut, ki je lahko odličen vodnik v lepo življenje, če smo ga pripravljeni poslušati. Slišimo ga lahko, kadar ne pustimo zunanjemu svetu, da ga preglasi – kadar enostavno zapremo vrata in ustvarimo svoj mir.
Bodimo torej notranje eko. Očistimo stare vzorce, odkrijmo vonje in oblike preprostosti, znova poiščimo svoj pravi prvobitni okus in navsezadnje oživimo naše medsebojne odnose. Ustvarimo si dom tam, kjer smo resnično doma. V sebi. Kjerkoli na tem planetu.
(iz uvodnika)